Publikacije

Signal  2000

01 Predgovor

02 Razvoj in trenutni položaj slovenskega pouka na avstrijskem štajerskem

03 Glasbene raziskave

04 Dnevi, ki so prestrelili Gornjo Radgono

05 Neznani sosedi: Romi v Sloveniji

06 Arhiv za Štajersko v Laafeldu/Potrni

07 Radgonski filozof Franz Weber (1890-1975)

08 Koncert MPZ-a Avgust Pavel iz Porabja (Madžarska)

09 Ljubiteljsko gledališce Teharje na obisku v Pavlovi hiši

Razvoj in trenutni položaj slovenskega pouka na avstrijskem štajerskem

Radgona leži na skrajnem robu nemškega jezikovnega prostora, kjer govore regiolekt avstrijske variante nemškega jezika, hkrati pa je to tudi točka, kjer se v neposredni bližini stikajo štirje jeziki: nemški, slovenski, madžarski in hrvaški, ki v medsebojnem vplivanju ustvarjajo izredno bogato jezikovno okolje. Pri dvojezičnih prebivalcih se oba koda - nemški in slovenski - nenehno izmenjujeta. Prebivalci pri medsebojnem sporazumevanju v slovenskem jeziku ne uporabljajo standardne slovenščine, (le-te pravzaprav sploh ne obvladajo), ampak govore jezik, ki je mešanica teh narečij. 

V Členu 7 avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 je navedeno, da morajo pripadniki manjšin imeti možnost obiskovanja pouka v svojem jeziku. V nobeni zvezni deželi, razen na Koroškem, te zahteve niso uresničene. Le v redkih primerih se učenci nekaterih poklicnih šol v obmejnem pasu vzhodne in zahodne Štajerske lahko v obliki prostovoljnega pouka, oz. izbirnega predmeta, dve uri tedensko seznanjajo s slovenskim jezikom. Ker pa Štajerski Slovenci kot manjšina niso uradno priznani, ostaja zgolj upanje, da bodo, v imenu dobre volje, vodstva šol, še posebej tista iz avstrijske Radgone, vsako šolsko leto znova pripravljena učencem v obliki prostovoljne izbire ponuditi dve uri učenja slovenskega jezika tedensko. 

Pričakovati bi bilo namreč, da se prav na tem področju, na katerem ne samo, da še živijo ljudje, ki za svoj pogovorni jezik navajajo slovenščino, ampak so kraji ekonomsko delno odvisni od slovenskih sosedov, pojavlja največje povpraševanje po učenju slovenščine. Vendar ima Radgonski kot, žal, tudi v tej vlogi, svoje posebno mesto, ki je rezultat nekaterih, očitno le stežka premostljivih, dogodkov iz preteklosti. 

Sprememba političnega sistema se je seveda odražala tudi v šolski politiki. Če so še v času monarhije na okoliških in na meščanski šoli bili učenci deležni učnega predmeta slovenščine, pa so slovensko govoreči otroci z oklicem republike to pravico izgubili, oz. so za govorjenje v maternem jeziku bili celo kaznovani. Leta 1941 je bila slovenščina v šolah dokončno prepovedana. Eden prvih raziskovalcev, ki so se te teme lotevali znanstveno, je bil dr. Mirko Križman , ki je svoje znanstveno delo utemeljil na področju psiho - in sociolingvističnih raziskav o Slovencih in njihovi govorici v Radgonskem kotu. V izsledkih raziskav, ki so natančen odsev jezikovnih razmerij v Radgonskem kotu, izpostavlja osnovno dognanje: Zavest o nacionalni pripadnost je pri slovensko govorečih ljudeh v okolici avstrijske Radgone različna. Prebivalci iz slovenskih pokrajin, ki so se, bodisi zaradi dela ali poroke, na avstrijsko stran preselili kasneje, se opredeljujejo kot Slovenci. Od rojstva tam živeči ljudje se opredeljujejo različno po generacijah, veliko pa se jih izreka za slovensko govoreče Avstrijce. Predvsem mladina pa na to vprašanje odgovarja precej zmedeno; v večini primerov se izrekajo za Avstrijce, ki pa malo še znajo tudi slovensko. Kot izredno zanimivo se je, izhajajoč iz obširnega korpusa konkretnih primerov, pokazalo tudi vprašanje o uporabi socialnih zvrsti jezika. Pretežno kmečko prebivalstvo standardnega jezika skorajda ne pozna oz. za medsebojno komunikacijo uporablja varianto regiolekta. Večina anketirancev obvlada zgolj govorno komunikacijo. Večina pripadnikov mlajše generacije pa v teh vaseh govori nemški dialekt okolice, slovensko brati in pisati znajo le zelo redki. V komunikaciji zelo hitro uporabijo funkcionalno kompenzacijo nemškega leksema ali koda. Slovenski jezik je pri večini Slovencev uzaveščen le še kot intimno uporabljan pragmatičen jezik neke regionalne variante, ki jo uporabljajo v ozkih sorodstvenih krogih, ob srečevanjih s Slovenci, ki le te-ga ne razumejo, pa se približujejo nemščini. Za standardno slovenščino se slovensko govoreči prebivalci skorajda ne zanimajo in tako v njej ne skušajo umetniško niti ustvarjati, težave pa imajo z abstraktnimi poimenovanji, kjer si potem pomagajo z nemškimi jezikovnimi kompenzacijami. 

Leto 1995 bo v kroniki Člena 7 zagotovo ostalo zapisano kot posebno leto, v katerem je društvo končno doseglo, da so na večini obmejnih meščanskih in ljudskih šol pod taktirko deželnega šolskega sveta opravili anketo o zanimanju za prostovoljni predmet slovenščino. Na obeh šolah v Radgoni je bilo potrebno pouk organizirati povsem na novo. 

Prva težava se je pojavila pri izbiri primerne literature. Na šoli je sicer obstajal uradni seznam le-te, vendar je za starostno stopnjo in jezikovno predznanje otrok bil popolnoma neprimeren. Enako se je kasneje izkazalo tudi za, tovrstnemu učenju namenjeno, literaturo Filozofske fakultete v Ljubljani, saj so bili teksti pretežki in neprimerni. Za primerno se je nato izkazala kombinacija različnih virov, didaktično ter metodično najbolj dodelana pa literatura, ki izhaja na Koroškem. 

Žal pa se na novo nastali položaj ni odzvalo nobeno avstrijsko ali slovensko ustrezno ministrstvo oz. skupina, ki naj bi sicer bili z dogajanjem seznanjeni. Šele nekaj mesecev kasneje je na srečanju v Gradcu državni sekretar za Slovence po svetu in v zamejstvu dobil prve informacije o dosežku in takrat se je rodila ideja o povezovanju zamejskih učiteljev, ki je v petih letih prerasla v tradicionalno, vsakoletno seminarsko srečanje. Ključno vlogo je pri začetnem zagonu odigralo Kulturno društvo Člen 7, ki je finančno podprlo vzpostavitev pouka. Pa tudi nekateri prijatelji novinarji, ki so v vseh teh letih velikokrat poročali o dogajanju pa so posredno pomagali pri osveščanju predvsem slovenske javnosti. 

Izkazalo se je, da je poučevanje v Radgoni svojevrstna posebnost, ki zasluži posebno obravnavo, saj je bilo najprej potrebno odgovoriti na bistvena vprašanja, kot so, npr.:

=> Ali prihajajo učenci iz družin, v katerih se je slišala slovenska govorica?
=> Kdo je otroka učil slovenščino in v kakšni obliki (bralno, govorno, pisno)?
=> Kakšen odnos imajo učenci do jezika sosedov in do sosedov samih?
=> Kako poznajo Slovenijo in kakšne predstave imajo o njej?
=> Zakaj so se odločili za pouk slovenskega jezika in kje jim to znanje lahko koristi?
=> Na kakšen način poučevati in kako motivirati, da bi pouk bil zanimiv in privlačen, saj je odločitev zanj prostovoljna, prav tako pa znanje na koncu šolskega leta ne bo nikjer ovrednoteno?
=> Ali poučevati v strogo zbornem jeziku ali upoštevati tudi zanimive posebnosti regio- oz. dialekta?
=> Po kakšnih metodah poučevati in s katerimi didaktičnimi sredstvi?

Pouk slovenščine, ki poteka vsa leta dve uri tedensko, je organiziran kot prostovoljni predmet in to v popoldanskem času. Že na samem začetku je bilo jasno, da se bo k uram prijavilo veliko manj učencev, kot je bilo pričakovati po opravljenih anketah. Otroci med desetim in dvanajstim letom so na pouk morali čakati vsaj kakšno uro, vezani so bili na prevoze staršev, na dan, določen za slovenščino, pa so imeli še različne obvezne dejavnosti, npr. pevski zbor. 

Treba pa je vendarle poudariti, da so vsi ravnatelji šol, vključno z okrajnim šolskim inšpektorjem, skrajno korektno sodelovali pri uvajanju slovenščine na šole. 

Prvi znaki samozavesti, pridobljene z novim znanjem jezika, so se pokazali, ko so učenci pričeli v šolo prinašati na listke fonetično zapisane slovenske besede, ki so jih slišali od sorodnikov ali jih prebrali na slovenski strani reke in jih je zanimal njihov pomen. Ali takrat, ko so hoteli sošolcem naslednji dan pripraviti potegavščino, pa so jim na tablo napisali sporočilo v slovenskem jeziku. 

Dogajalo se je tudi, da so na zaprašenih podstrešjih, s pomočjo staršev, našli slovenske knjige in jih prinesli v oceno. Izkazalo se je, da so nekateri doma hranili primerke jezikovnih vadnic ali molitvenih knjig še iz začetka stoletja. Tako se je v teh letih pokazalo, da so se k pouku prijavili otroci najprej zato, ker so starši menili, da jim znanje ob meji lahko samo koristi ali ker so gojili stike z ljudmi, ki so govorili slovensko, naslednja leta pa predvsem zato, ker so slišali, da so ure slovenščine zabavne. 

Iz povedanega je moč marsikaj sklepati o pomenu slovenskega jezika za ta del južne Štajerske, pod vprašaj pa se, žal, postavljajo številčna dokazila o avtohtonem slovenskem prebivalstvu v Radgonskem kotu. 

Po drugi strani pa je majhno število učencev moč razumeti tudi kot utiranje samostojne poti slovenskega jezika, ki se je tako postavil ob bok angleščini ali kakemu drugemu tujemu jeziku in si mora svoje mesto v hierarhiji pomembnosti šele izboriti. Namreč - od otrok, ki so se udeleževali tega pouka in na teden temu predmetu namenili dve dodatni uri v popoldanskem času, pridobljeno znanje pa se ni niti ovrednotilo v zaključnem spričevalu bi le stežka pričakovali, da bodo vztrajali več kot eno šolsko leto. Poleg tega so s poukom pričeli v ljudski šoli, se naslednje leto selili na novo, meščansko šolo ali pa iz le-te na nižjo gimnazijo, oz. v poklicne šole, ob tem bili seveda izpostavljeni novim obveznostim in naporom in tako je večina staršev odločila, kako je eno leto, v katerem se otrok nauči osnov in pridobi občutek za jezik povsem dovolj. Tako so bili ti »tečaji« bolj eksotična popotovanja kakor pa strogo načrtno pridobivanje znanja in vedenja o jeziku in kulturi sosednjega naroda. 

Ti učenci niso pripadniki slovenske manjšine, ampak so otroci avstrijskih staršev, ki so se k pouku prijavili zato, ker imajo slovensko govoreče sorodnike in prijatelje ali pa preprosto zato, ker so starši mnenja, da jim znanje slovenščine lahko koristi v poklicnem in privatnem življenju. 

Otroci jezik pričnejo sistematično spoznavati šele pri pouku, posamezne redke besede, ki pa jih poznajo od prej, pa so največkrat dialektalno in celo arhaično obarvane in so osvojene na slušni ravni. Noben izmed otrok do sedaj na začetku ni znal niti pisati niti brati slovensko. Podobno je bilo tudi z njihovim védenjem o Sloveniji, ki je zelo pičlo. V šol. letu 2000/2001 se je k slovenskemu pouku prijavilo v avstrijski Radgoni 7 učenk. V razredih realke na meščanski šoli v Arnfelsnu lahko učenci kot drugi tuji jezik izbirajo med francoščino in slovenščino, pouk poteka dopoldan, toda znanje ni ovrednoteno s številčno oceno. Na politehnični šoli v Lipnici poteka od l. 

1995 trojezični projekt Angleško - slovensko - nemško. Učna oblika je timsko delo, učitelji, ki poučujejo, prihajajo iz Slovenije in Avstrije. Učenci se vzporedno s predmetom poslovne angleščine učijo tudi slovenske izraze. Zanimanje za slovenski pouk je zelo šibko, saj se učencem jezik zdi izredno zahteven. Zanimiva izkušnja pa je bilo tudi enoletno poučevanje na meščanski in na ljudski šoli v kraju St. Anna am Aigen, ki pa že spada v šolski okraj Feldbacha. Namera je bila ta, da bi na obeh šolah potekal pouk ločeno, vendar je zaradi usklajenosti urnikov le-ta potekal integrirano. Tudi tam je bilo jezikovno predznanje učencev, z obeh šol se jih je prijavilo dvanajst, šibko, veliko bolj pa so se zavedali pomena učenja, saj je v tistih krajih bilo sezonsko zaposlenih veliko slovenskih delavcev. Ravnatelj ljudske šole je v zimskem semestru celo organiziral tečaj za odrasle. Proti vsem pričakovanjem pa so se v letu 1998 pričele ure tudi na radgonski gimnaziji, ki pa so s šol. 

letom 1999/2000 zaradi prenovljenega gimnazijskega načrta zamrle. Nekoliko več učencev pa se je v letošnjem šol. letu prijavilo k uram slovenščine v Stradnu – na obeh šolah skupaj kar 15. Generalno bi lahko, na podlagi vprašalnikov, ki so jih izpolnjevali anketiranci, strnili mnenje o pouku in o slovenskem jeziku v naslednjo ugotovitev: 

Za pouk fakultativnega slovenskega jezika se odločajo učenci zato, ker bodo z znanjem le-tega imeli boljše zaposlitvene možnosti, ker želijo govoriti in poznati jezik dežele, ki jo obiskujejo. Jezik se jim zdi zanimiv, lep, pa tudi nekoliko težek, pouk pa zabaven, ker se veliko besed naučijo s pomočjo igre. Imajo občutek, da so se v enem letu veliko naučili. Le v izjemnih primerih govori kdo od domačih slovensko, zato pa poznajo več ljudi iz okolice, ki včasih povedo kaj po slovensko. Mnenja so, da slovenščino lahko uporabljajo v Sloveniji in morda kasneje tudi v poklicu, če bodo delali s Slovenci. Prav vsi pa so po enem letu mnenja, da je jezik sosedov potrebno poznati, nenazadnje že zato, ker večkrat prestopajo mejo.

Žal bi jezik lahko obvladovali veliko bolje, če bi obdelano snov vadili tudi doma, kajti dve uri tedensko sta za učenje tako zahtevnega jezika kot je slovenščina premalo, učenci sami pa pouk jemljejo bolj kot prosti čas, saj njihovo znanje na koncu ni ovrednoteno in torej ne vpliva na končni učni uspeh. Tudi starši jih doma ne kontrolirajo in ne zahtevajo, da bi se z jezikom ukvarjali izven rednih ur.

Pri starejših anketirancih je iz odgovorov razvidno, da se za učenje jezika odločajo največkrat iz dveh nagibov: službenih in osebnih. Zaradi bližine meje imajo veliko službenih stikov s Slovenci in jim seznanitev z jezikom olajša medsebojno komunikacijo oz. tako lažje vzpostavijo prvi stik. 

Poleg občasnih potovanj v Slovenijo, kjer lahko po koncu tečaja vsaj osnovne informacije sprejmejo v slovenskem jeziku, imajo mnogi v tej deželi tudi svoje prijatelje in sorodnike, s katerimi bi želeli izmenjati nekaj besed v njihovem jeziku. Zmerom več pa se jih odloča za slovenščino tudi iz zavesti o bližini meje in ljudi, ki govorijo enakovreden, vendar drugačen jezik, če gre v pričujočem kontekstu parafrazirati slogan, ki poziva k strpnosti in medsebojnem spoštovanju.