Publikacije

Signal  2000


01 Predgovor

02 Razvoj in trenutni položaj slovenskega pouka na avstrijskem štajerskem

03 Glasbene raziskave

04 Dnevi, ki so prestrelili Gornjo Radgono

05 Neznani sosedi: Romi v Sloveniji

06 Arhiv za Štajersko v Laafeldu/Potrni

07 Radgonski filozof Franz Weber (1890-1975)

08 Koncert MPZ-a Avgust Pavel iz Porabja (Madžarska)

09 Ljubiteljsko gledališce Teharje na obisku v Pavlovi hiši

 

Dnevi, ki so prestrelili Gornjo Radgono

Ponavadi vas, ko je vse že mimo, vprašajo po obcutkih. Hej, kako je kaj bilo v vojni? “Kaj si pocel v vojni, ocka?” Tukaj vam govorim zgodbo iz radgonske vojne. Že bolj od besed zgodbo o tej vojni morda pripovedujejo priložene fotografije. 

Besede so okorne, povržne, morda že malce nacete s casom spomina, ceprav so žive. Ne le takrat, ko jih slišite, ampak tudi takrat, ko jih berete. Fotografije so hladno natancne in neusmiljene, vendar pa niso žive. Film bi se morda zdel živ, ceprav ni. Bistveno pri filmu je, da veste, da se ne dogaja vam, ceprav vas iluzija gibajocih slik tako rekoc potegne v središce prizorišc. Zgodba o vojni v Gornji Radgoni se je zacela v petek, 28. junija 1991, le dobra dva dni po razglasitvi slovenske neodvisnosti od razpadajoce SFR Jugoslavije. 

Jugoslovanska ljudska armada je za osvojitev mednarodnega mejnega prehoda z Avstrijo v Gornji Radgoni pricela z motorizirano kolono prodirati iz hrvaškega Varaždina v cetrtek navsezgodaj zjutraj. Na svoji poti je naletela na številne ovire, barikade in cestne zapore iz tovornjakov, delovnih strojev in železniških vagonov. Prvi boji s to vojapško kolono tehnicno dobro opremljenih tankov, oklepnih vozil, kamionov in drugih spremljajocih vozil so bili že isti dan v Ormožu, na meji s Hrvaško, pri Gibini in Kogu, ter nato v Radencih. Koloni jugoslovanske vojske je poveljeval polkovnik Berislav Popov. V petek sta v Radencih in v Gornji Radgoni v streljanju ce dopoldan padli dve civilni žrtvi. V Radencih Alojz Gaube, ki je zaradiran umrl nekaj dni kasneje v bolnišnici, in v strogem centru Gornje Radgone še svetovni popotnik z Bleda Janez Svetina. Slednji je skušal fotografirati oklepnik, pa ga je en sam strel pokosil in je bil na mestu mrtev. 

Pripadniki slovenske Teritorialne obrambe, slovenska policija in prostovoljci so pred mestom in v mestu samem postavili vec cestnih ovir, ki so jih tudi branili, toda oklepna sila jugoslovanske vojske je bila vendarle mocnejša. Najbolj spektakularna epizoda vojne v Gornji Radgoni pa je bil požig tovornjakov jugoslovanske vojske v središcu mesta med Partizansko cesto in Maistrovim trgom oziroma med Elradovo menzo in Starim Špitalom. Treba je vedeti, da so kolono kakšnih desetih vojaških tovornjakov, ki so med drugim prevažali vojake, orožje, municijo, hrano, vodo, gorivo itd., med njimi pa sta bila tudi dva džipa, z molotov koktajli pošgali prostovoljci. Poti nazaj ni bilo vec. Goreca municija v tovornjakih je pokala še dolgo v popoldne tistega dne in proti veceru se je ob požgani koloni zacelo zbirati vse vec radovedne žev, ki niso vedeli ali še niso bili prepricani, da gre zares. Enota Berislava Popova je v tej požgani koloni in v ce poprejšnjem streljanju s Teritorialno obrambo in policijo tovornjakov imela tudi žrtve. Vsaj deset ranjenih vojakov je iskalo pomoc v radgonskem zdravstvenem domu. Tisti, ki so ranjene kolege pripeljali do tja, so kmalu ugotovili, da ne gre za napad na Jugoslavijo od zunaj, temvec za napad Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo. 

Vsi vojaki, ki so prišli v zdravstveni dom in so mogli hoditi, so odvrgli vojaške uniforme, Radgoncani pa so jim priskrbeli civilne obleke in jih spravili na varno. Kasneje se je v Gornji Radgoni razvnelo še vec krajših ali daljših ostrih bitk. Vmes so bila le krhka premirja. Po vsakem streljanju in pokanju granat je bilo mesta manj. In vec ranjenih na obeh straneh, morda tudi mrtvih, saj podatki o smrtnih žrtvah na strani armade nikoli niso bili z gotovostjo predstavljeni. Hudo jo je skupil tudi zvonik cerkve svetega Petra v Gornji Radgoni, ki ga je Popov ukazal zasuti z ognjem, saj se je ocitno bal ostrostrelcev, ki bi si utegnili v zvoniku narediti kakšno gnezdo, ceprav se to ni zgodilo. Po sporazumnem odhodu vojaške kolone iz mesta, do sporazuma je prišlo na višjih ravneh nove slovenske države in nekdanje skupne jugoslovanske vojske, smo našteli 17 umikajocih se vozil, pretežno tankov in drugih oklepnikov. Nekatera od vozil so bila v bojih tako poškodovana, da so jih morali vleci. 

V mestu je ostalo okoli dvajset porušenih ali požganih stanovanj in stanovanjskih hiš. Nekaj so jih morali kasneje poruciti. Že danes mi je žal za hišo ob mejnem prehodu, ki je imela drugo nadstropje v Kerencicevi ulici, ta etaša pa je bila v Jurkovicevi - pritlicje. Sedaj so tam grde betonske stopnice, ki povezujejo omenjeni ulici. Razstreljen je bil zvonik farne cerkve, unicena poslopja tovarne pred mestom, poškodovana prometna infrastruktura, vec kot 200 ljudi je imelo v svojih domovih vecjo ali manjšo škodo, od porušenih delov hiš do popžganih zaves v spalnici ali prestreljenih elementov v kuhinji. V požgani koloni je bil eden najbolj groznih prizorov, kar sem jih kdaj v življenju videl, zoglenelo truplo vojaka v eni od kabin požganih vozil. Po vojni sem govoril z enim od prostovoljcev, ki je domnevno sodeloval pri metanju molotovk. Vprašal sem ga, kako se je moglo zgoditi, da je v enem od tovornjakov zgorel clovek. 

Dejal mi je: "Ko sem z molotovko v roki skocil pred tisti tovornjak, sem opazil, da nekdo še sedi v njem. Drugi vojaki so se namrec ob prvem pokanju razbežali s kamionov. Zastal sem za hip in se zacel dreti, naj vendar skoci iz kabine. Toda sploh se ni premaknil. Morda je bil že prej zadet in mrtev. Od povsod je prihajalo streljanje, jaz pa sem stal na izpostavljenem mestu pred ustavljenim tovornjakom. Naenkrat v tistem trenutku ni bilo vec nobene izbire: ali bo jokala moja mati ali njegova!" In je vrgel molotovko. Takšna je vojna. Ni nobene izbire vec. Oziroma, vse izbire, ki ostanejo, so nemogoce, strašne. Ali ti ali jaz. Ce izbereš orožje, moraš iti do konca. Ali pa si pokoncan. Jaz sem svojo novinarsko profesijo izbral že veliko prej, preden je vojna prišla na moj domaci prag. Ceprav niti to ni bila najbolj varna izbira, sem takrat, ko so se zaceli boji v Gornji Radgoni, spet izbral novinarstvo. V roke sem vzel fotoaparat, pisalo in beležko. Taka izbira je bila mnogo manj strašna in nemogoca, kot bi bila izbira orožja. Hej, kako je torej bilo v vojni? Ko vojne le ne bi bilo nikoli vec!