Signal
2000
01
Predgovor
02 Razvoj
in trenutni položaj slovenskega pouka na avstrijskem štajerskem
03 Glasbene raziskave
04
Dnevi,
ki so prestrelili Gornjo Radgono
05
Neznani
sosedi: Romi v Sloveniji
06
Arhiv
za Štajersko v Laafeldu/Potrni
07
Radgonski
filozof Franz Weber (1890-1975)
08
Koncert
MPZ-a Avgust Pavel iz Porabja (Madžarska)
09
Ljubiteljsko
gledališce Teharje na obisku v Pavlovi hiši
|
Predgovor
Društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko je po svojim tveganim postopkom konec leta 1998, namreč ubrati sodno pot in s tem slovenski etnični skupini pripomočiti do svojih zapisanih
pravic, dobilo v letu 2000 v teku nekaj mesecev negativen sklep tako od ustavnega sodišča kot tudi od upravnega sodišča. S temi sklepi se končno v štajerski deželni zgodovini zapisuje prisotnost slovenske manjšine kot
neeksistentna.
To je posebno žalostno za vsi ti južnoštajerski prebivalci, ki se zaradi svoje stigmatizacije niso upali v javnosti govoriti v svojem dandanes še uporabljenem slovenskem
jeziku. To je žalostno tudi zaradi tega, ker odgovorni niso izkoristili priložnost, da bi slovanskem elementu na Štajerskem dali tisti
pomen, ki bi ga moral imeti po zgodovini te regije.
Vseeno je uspelo, rešiti eksistenco slovenske etnične skupine pred dokončno asimilacijo kot fakt v
zgodovinopisju. Pred kratkim je kot javna standardna knjiga izšla
publikacija, ki poskusi zadržati zgodovino naše dežele v zadnjih desetletjih in v kateri je zapisano sledeče: „Le še nekaj Štajercev v
„Radgonskem trikotu" govori na koncu 20. stoletja še avtohtonsko slovensko narečje."(Karner, Die Steiermark im 20. Jahrhundert, s. 20). Vprašanje, kako je prišlo do
tega, nažalost spet nihče ne postavi.
Zgleda, da so vzroki za opisan razvoj na dlani in jih je treba izkati v nezapisanem zakonu recipročnosti. Diskusija o
Avnoj-dekretih, o zahtevah zaradi vrnitve posestva, o pristopu k ES in o kulturnem sporazumu soodločijo postopek
nepriznanja. Asimilacija in še bolj žalostna izguba delež identitete, torej ravno nasprotje propagiranega pojma
Evrope, oblikujejo sedanjo dogajanje. Niti tako imenovan avtohtonski niti ne eksplicitno multipli element imata brez primerne politične pobude šanso, ponuditi tistim ljudem
podlago, ki bi radi nosili svojo dvojezičnost navzven.
V tej brošuri, ki jo sedaj držite v rokah, se, kot ste to že navajeni, podaljša ravno to razpravo iz zornega kota raznih tem in
tako, kot se to ponavadi ne obravnava v pouku zgodovine.
Tako se Norma Bale in Susanne Weitlaner ukvarjata s slovenskim poukom na avstrijskem Štajerskem in odgovarjata na konkretna vprašanja o sedanji
situaciji. Eva Maria Hois štajerskega društva za narodno pesem sporoča o senzacionalnih rezultatov v okviru raziskave na južnoštajerskem terenu in ima
dokazilo, da sta slovenska beseda in pesem na avstrijski strani v letu 2000 še vedno navzoči in tudi aktivno
uporabljeni. Boris Jaušovec kot mlad novinar dokumentira tako imenovano desetdnevno vojno leta 1991 v svojem rojstnem kraju Gornji
Radgoni. Naval ljudi pri njegovi razstavi dokumentarnih slik v Pavlovi hiši januarja 2000 dokazuje veliko zanimanje južnoštajerskega prebivalstva za zgodovino južnih sosedov in lokalni zgodovinski pomen teh
slik.
Majhna in v našem širinskem krogu večinoma neznana manjšina so Porabski
Slovenci. Njihova eksistenca in slovenska identiteta nam pokaže raznolikost naše
regije. Veselilo nas je, da smo jih lahko sprejeli v Pavlovi hiši.
V veliki meri pozabljena oz. iz našega zaznavanja izpodrinjena manjšina je etnična skupina
Romov. Ursula Glaeser kot jezikoslovka opisuje v svojem spisu dialektične razlike med gradiščanskimi in prekmurskimi Romi in opozarja na mirno eksistenco geografsko blizkih sodržavljanov, ki še čakajo na prenos svojih pravic v
realnost.
Pavlova hiša nima le glavno nalogo kot transkulturni center ampak tudi funkcijo dokumentacije zgodovine Štajerskih
Slovencev. Zraven trajne razstave obstaja zdaj tudi javno dostopen arhiv, ki ga je uredil Klaus
Hermanik. Ta zbirka z imenom „Laafelder Archiv für Steiermark/Štajerska"
(Potrnski arhiv za Štajersko) vsebuje dokumente zgodovine Štajerskih Slovencev predvsem od 19. stoletja
naprej.
Wolfgang Gombocz nam predstavi filozofa Franceta Vebra kot dvojezično socializiranega meščana
Radgone. S svojo socializacijo se spet enkrat dokumentira večstransko codiranje naše
regije. 200. rojstni dan Franceta Prešerna je bil zrok za Pavlovo hišo, da je povabila ljubiteljsko gledališče
Teharje. Kratko poročilo o uspešnem večeru zaključi našo brošuro.
Na koncu si dovolim, da vas opozarjam na pisan šopek slik na naši zadnji
strani, ki zabeleži številčne prireditve zadnjih mesecev in ki vam, spoštovani
bralec, predstavi naš transkulturni center, Pavlovo hišo, kot mesto srečanj za goste od blizu in daleč.
Mag. Michael Petrowitsch je tajnik društva člen 7 za avstrijsko Štajersko.
|
