Publikacije

Signal  2001


01 Spremna beseda

02 Slavist in balkanolog Josef Matl

03 Nemci v Sloveniji 1918-1941

04 "Štajerčeva" stranka

05 Novi sosedje

06 Steirer & Štajrer - praznik jezikov

 

Nemci v Sloveniji 1918-1941


„Še vedno privilegirana skupina ali zatirana manjšina?„

 
Na ozemlju Slovenije (v mejah leta 1921) je leta 1910 živelo približno 106.000 oseb z nemškim občevalnim oz. maternim jezikom, leta 1921 pa 41.514 oseb z nemško materinščino, deset let kasneje le še 28.998. O razlogih za zmanjšanje števila so avstrijski oz. nemški in slovenski zgodovinarji kontroverzno diskutirali, in v nekaterih vprašanjih se še danes ne strinjajo. Avtor predstavlja najpomembnejše teze glede položaja Nemcev v Sloveniji v letih 1918-1941 in jih poskuša kritično obravnavati. Nemška publicistika je Štajerski deželni vladi in graškemu vojaškemu poveljstvu pogosto očitala, da sta leta 1918/19 zaradi obotavljanja zamudila vojaško zasesti severni del spodnje Štajerske, kar ne drži, ker nista imela ne zadostne vojaške moči ne potrebne količine živil, da bi poskrbela za samo na nemškem območju Štajerske živeče prebivalstvo. 

Michael Petrowitsch, Reinhard Reimann


Na podoben način pa je del slovenske javnosti ljubljanski vladi očital, da ni izdala ukaza za vojaško zasedbo južne Koroške (slovenske oblasti tega iz prav istih razlogov niso storile). Na drugi strani je prevzem oblasti nad mariborsko garnizijo 1. novembra 1918 samo v spominih generala Maistra „junaško dejanje„, ker je bil prav ta med vojno pristojen za zaščito zaledja fronte na območju slovenske Štajerske in je na koncu vojne imel na razpolagi „svoje„ vojake. Za časa habsburške monarhije so bili Nemci na Slovenskem privilegirana skupina samo na Štajerskem in Koroškem, na Kranjskem pa je nemška narodnopolitična orientacija po demokratizaciji volilne pravice izgubila privlačnost. Po neuspešnih poskusih ljubljanske vlade, da bi domačim Nemcem odvzela gospodarsko moč, so ti med obema vojnama ohranili svoj ekonomski položaj. Tudi političnega življenje so se slovenski Nemci po letu 1921 lahko udeležili. Popolnoma drugačna pa je bila situacija glede manjšinskih pravic, ki jih je zagotavljala leta 1919 sklenjena pogodba med Kraljevino SHS in glavnimi zavezniškimi silami. Jugoslavija namreč ni upoštevala določb pogodbe, temveč z različnimi ukrepi pregnala Nemce iz družbenega življenja: Uradnike nemške narodnosti so slovenske oblasti odslovile iz službe, skoraj vsa nemška društva so razpustile, nemški jezik ni bil priznan pred sodiščem, in nemško šolstvo so skoraj popolnoma ukinili (pri vpisu v nemško vzporednico osnovne šole tudi niso priznali otrok z slovansko zvenečim priimkom, češ da so ti otroci „renegati slovanskega porekla„). Kljub tem asimilacijskim ukrepom ni šlo za sistematično zatiranje nemške manjšine, kot to poznamo iz drugih primerov v Evropi. V upanju na zunanjo pomoč so se slovenski Nemci najprej naslanjali na sosednjo Avstrijo, kasneje pa na nemški rajh, kar je imelo za posledico, da se je po letu 1933 nemška manjšina več in več nacificirala (vendar niso bili vsi Nemci člani pete kolone, ki naj bi pomagala pri razkosanju Jugoslavije leta 1941).

Reinhard Reimann