Signal
2001
01
Spremna beseda
02
Slavist in
balkanolog Josef Matl
03
Nemci
v Sloveniji 1918-1941
04
"Štajerčeva"
stranka
05
Novi sosedje
06
Steirer
& Štajrer
- praznik jezikov
|
Nemci
v Sloveniji 1918-1941
„Še
vedno privilegirana skupina ali zatirana manjšina?„
Na ozemlju Slovenije (v mejah leta 1921) je leta 1910 živelo približno
106.000 oseb z nemškim občevalnim oz. maternim jezikom, leta
1921 pa 41.514 oseb z nemško materinščino, deset let kasneje le
še 28.998. O razlogih za zmanjšanje števila so avstrijski oz. nemški
in slovenski zgodovinarji kontroverzno diskutirali, in v nekaterih
vprašanjih se še danes ne strinjajo. Avtor predstavlja najpomembnejše
teze glede položaja Nemcev v Sloveniji v letih 1918-1941 in jih poskuša
kritično obravnavati. Nemška publicistika je Štajerski deželni
vladi in graškemu vojaškemu poveljstvu pogosto očitala, da sta
leta 1918/19 zaradi obotavljanja zamudila vojaško zasesti severni del
spodnje Štajerske, kar ne drži, ker nista imela ne zadostne vojaške
moči ne potrebne količine živil, da bi poskrbela za samo na
nemškem območju Štajerske živeče prebivalstvo.
Michael
Petrowitsch, Reinhard Reimann
Na podoben
način pa je del slovenske javnosti ljubljanski vladi očital,
da ni izdala ukaza za vojaško zasedbo južne Koroške (slovenske
oblasti tega iz prav istih razlogov niso storile). Na drugi strani je
prevzem oblasti nad mariborsko garnizijo 1. novembra 1918 samo v
spominih generala Maistra „junaško dejanje„, ker je bil prav ta
med vojno pristojen za zaščito zaledja fronte na območju
slovenske Štajerske in je na koncu vojne imel na razpolagi „svoje„
vojake. Za časa habsburške monarhije so bili Nemci na Slovenskem
privilegirana skupina samo na Štajerskem in Koroškem, na Kranjskem
pa je nemška narodnopolitična orientacija po demokratizaciji
volilne pravice izgubila privlačnost. Po neuspešnih poskusih
ljubljanske vlade, da bi domačim Nemcem odvzela gospodarsko moč,
so ti med obema vojnama ohranili svoj ekonomski položaj. Tudi političnega
življenje so se slovenski Nemci po letu 1921 lahko udeležili.
Popolnoma drugačna pa je bila situacija glede manjšinskih pravic,
ki jih je zagotavljala leta 1919 sklenjena pogodba med Kraljevino SHS
in glavnimi zavezniškimi silami. Jugoslavija namreč ni upoštevala
določb pogodbe, temveč z različnimi ukrepi pregnala
Nemce iz družbenega življenja: Uradnike nemške narodnosti so
slovenske oblasti odslovile iz službe, skoraj vsa nemška društva so
razpustile, nemški jezik ni bil priznan pred sodiščem, in nemško
šolstvo so skoraj popolnoma ukinili (pri vpisu v nemško vzporednico
osnovne šole tudi niso priznali otrok z slovansko zvenečim
priimkom, češ da so ti otroci „renegati slovanskega porekla„).
Kljub tem asimilacijskim ukrepom ni šlo za sistematično
zatiranje nemške manjšine, kot to poznamo iz drugih primerov v
Evropi. V upanju na zunanjo pomoč so se slovenski Nemci najprej
naslanjali na sosednjo Avstrijo, kasneje pa na nemški rajh, kar je
imelo za posledico, da se je po letu 1933 nemška manjšina več
in več nacificirala (vendar niso bili vsi Nemci člani pete
kolone, ki naj bi pomagala pri razkosanju Jugoslavije leta 1941).
Reinhard Reimann
|
