Publikacije

Signal  1999


01 Predgovor

02 Gremo na Štajersko

03 Matija Ljubša

04 Prekoračiti meje s kolesom

05 Juršinci

06 Dnevi mladinske književnosti, ki presegajo meje

07 Kočevarji

 

Matija Ljubša

Cerkvene obveznosti ter dejavnosti so zahtevale v dvojezičnih nemško-slovenskih oz. slovensko-nemških župnjiah Štajerske temeljno odločitev s strani cerkve, kateri jezik se uporablja pri dušnem pastirstvu pri določenem delu prebivalstva. Zaradi številnosti cerkvenih ter šolskih nalog je bila določena stopnja dvojezičnosti klera celo zaželena. S pomočjo kronike župnije Arvež/Arnfels ter zapisov o župniji Radgona/Radkersburg, ki jih je napisal Matija Ljubša, bom se loteval preiskave vprašanja, kako močno je bil zasidran slovenski jezik v cerkvenem vsakdanjem življenju oz. kakšni so bili problemi, s katerimi so se srečali v omenjenih župnijah. Ker je bil župnik in kronist Matija Ljubša sam dvojezičen, je ravnal s slovensko govorečim prebivalstvom v nemško govoročem delu župnije s posebno tankočutnostjo. 

Matija Ljubša je bil rojen 24.2.1862 v Vanetinah na slovenskem Štajerskem, ki je spadala pod župnijo Sv. Anton. Po osnovni šoli je obiskal gimnaziji v Mariboru in Celju. Leta 1884 se je vpisal na teološko fakulteto univerze v Gradcu, kjer je zaključil študij leta 1887. 1888 je postal posvečen duhovnik. Že avgusta 1888 je nastopal mesto kaplana v zgornještajerski župniji Fohnsdorf, kjer je ostal do aprila 1889. Svoje drugo kaplansko mesto je nastopal Ljubša v Arvežu. 

Od maja 1891 je delal kot 2. dušni pastir v graški moški kaznilnici Karlau. Tam je ostal do septembra 1913, ko so odobrili njegovo prošnjo za predčasno upokojitev iz zdravstvenih razlogov. Poleg svojega dela kot kaplan in dušni pastir je pisal Matija Ljubša cerkvenozgodovinska in kulturnozgodovinska dela. Leta 1891 je priobčil obsežno cerkvenozgodovinsko ter domoznanstvo delo »Die Christianisierung der heutigen Diözese Seckau« (Kristjanizacija današnje škofije Seckau). Od leta 1913 je živel kot pomožni dušni pastir (misar) v propštiji mestne župnije Gradca. V letih 1915 in 1916 sta izšla kronika župnije Fohnsdorf ter cerkvena kronika graške mestne župnjiske cerkve. Leta 1918 se je Matija Ljubša preselil v Maribor. Tam je bil med drugim upravljalec društva »Straža in glas svetega srca« ter vodja katoliškega društva obrtniških pomočnikov. Leta 1926 se je znova preselil v Celje, kjer je delal ne samo na vikariatu, temveč se je tudi temeljito ukvarajal z okrajnim mučenikom sv. Maksimilijanom oz. je pisal župnijsko kroniko Celja, ki jo je žal ni mogel končati. Umrl je 11.11.1934 v Celju.:

Prva dva spisa v tej številki::

Prvi spis nastopa kot kulturnozgodovinska analiza župnjiske kronike Arveža/Arnfelsa, ki jo je prvič izdal Matija Ljubša v nemškem jeziku 7. oktobra 1896. Ljubša, ki so ga zelo zanimali kulturno- ter cerkvenozgodovinska vprašanja, je pisal obsežno delo – obsega skorajda 300 tesno popisanih listov – gotovo zaradi tega, ker je bil od leta 1889 do 1891 sam kaplan v Arvežu/Arnfelsu. Spis v tej številki Signala je močno skrajšan ter predelan natis prve znanstvene obdelave župnjiske kronike Arveža/Arnfelsa. Upoštevam predvsem tiste dele kronike, ki se ukvarjajo z dušnim pastirstvom v slovenskemjeziku v dvojezičnem kulturnem prostoru Arveža/Arnfelsa.:

Drugi spis osvetli rokopisne zapiske Matija Ljubše o zgodovini župnjie Radgona/Radkersburg, ki jih je napisal v začetku tega stoletja – najbrž okoli 1904 – in ki obsegajo skupaj 37 tesno popisanih listov. Posamezne teme je opisal bolj fragmentarno in jih vrstil po lastni presoji. Matija Ljubša je uporabil nemške zapise več kot dvajset let pozneje: Ljubševa spisa iz leta 1925 (»Razvoj lavantinskih župnij na levem bregu Drave od Jožefa II. do danes« in »Zemljepisni razvoj župnji v pražupnijah Ptuj, Velika Nedelja in Radgona«) sta napisana in natisnjena v slovenskem jeziku. Prva znanstvena obdelava zapisov Matije Ljubše v Panonskem zborniku 1999, ki jo je objavil avtor teh vrstic, je majhen prispevek k zgodovini Radgone in njene okolice, ki naj obogati dosedanjo sliko. Predvsem tudi v prid slovensko govorečega prebivalstva na tem območju, ki je bil nekoč pomemben del župnije. Spis v tej številki Signala je skrajšana ter predelana verzija prispevka v Panonskem letniku 1999.